Spoštovane delavke, spoštovani delavci, občanke in občani Velenja, prebivalke in prebivalci Šaleške doline!
V veliko čast si štejem, da vas smem danes - na tako pomemben dan, kot je praznik Dela nagovoriti. To zato, ker je v tej vaši lepi Šaleški dolini delo zares doma. Ste ena redkih dolin v Sloveniji, ki ima ohranjeno industrijsko proizvodnjo. Predvsem imate - za moje pojme - enega najtežjih in vedno premalo cenjenih poklicev - poklic rudarja. Sama namreč prihajam iz nekdaj zibelke rudarstva, iz Zasavja. In ni mi potrebno razlagati, kako žalosten je pogled na zapuščene rudnike. Zato sem še toliko bolj vesela, ko pridem v Velenje in vidim rudarje. Še več - s ponosom lahko povem, da so od lanskega leta dalje del Konfederacije novih sindikatov Slovenije - Neodvisnost, kateri predsedujem. In to si prav tako štejem v res veliko čast.
Moj nagovor ne gre samo njim, gre tudi delavkam in delavcem Gorenja, enega redkih velikih industrijskih gigantov naše države ter vsem ostalim delavkam in delavcem Velenja, Šaleške doline in ne nazadnje tudi Slovenije.
Ne morem mimo Aškerčeve pesmi rudarjem, ko v delu, ki pravi: »Na dnu. Na vse strani gredo hodniki Ko rovi krtovi. In delavci Ko krti črni se razhajamo. Temnejša in tesnejša pot čim bolj. Soparno je in dihaš tukaj težko. Vročina raste . . . Bližamo se peklu: Da, pekel tu je nekaternikom; Hudo se pokorijo v njem za greh, Da hočejo živeti in pa jesti . . .....«, lahko pomislim tudi na današnje čase.
Edini greh, ki ga imamo vsi: rudarji, delavci Gorenja, vsi delavci v tej državi je le ta, da želimo živeti. Živeti, ne životariti ali le preživeti. In zaslužite si! Čas recesije je za nami, imamo konjukturo, rast in boljše čase. Torej je to čas, v katerem si delimo pridobljeno vsi, ne le določeni - tudi in predvsem delavci. Kakor znajo reči v času recesije, upadanja in pomanjkanja, da si moramo pasove zategniti vsi. Pa je mar res tako? Največkrat žal ne in kratko potegnejo najšibkejši, to smo delavke in delavci. Zato ne pozabite, v čem je naša moč. V skupnem boju za kos pogače, za pravice in za prostor pod soncem, enak za vse. Zato bodimo solidarni tako, kot znamo biti in smo to že tudi dokazali. In ne enkrat - večkrat.
Stopimo skupaj za rudarja, za delavko v proizvodnji, za komunalnega delavca, čistilko, trgovca...vsakega slehernika - poštenega delavca. Samo tako nas bodo slišali, videli in se nas bali tako, da nam bodo priznali tisto, kar nam pripada. Drugače si bomo morali vzeti.
Zato vam danes, na naš največji praznik želim SREČNO in pogumno naprej! Živel 1. in 2. maj! Praznik Dela in praznik Delavcev!
